A kaj bi se zgodilo če...?

A kaj bi se zgodilo če bi jaz kar začela pisat po Slovensko? A bi kdo kaj razumu? Ne bom pisala knižno, problem pride tam kjer se zavedam da ne znam pisat "ne knižno". Tukaj sedim v moji sobi (po dobri južni) in premišljujem kaj bom danes storila. Ponedeljki so zmeraj malo žalostni, ¿a ne? Spet v faks, vlak spet polhen, profesorji ki ne marajo pridet v faks za tri ure pouka. Pa tista slaba energija pride do mene. Zato včasih pa res bi rada sam ostala doma al pa bi šla na sladoled v Portico, al pa na kavico v Havanno. Ampak ne, kar grem v faks. Ko pa pridem in vidim moje sošolke in sošolce vse izgine. Vesela sem ker se smejem do enajstih zvečer ko se pouk konča in grem spet domov na večerjo.

¿A ni to zanimivo? Rada študiram Angleščino na UM ampak ni isto kot je blo ko sem  šla v Katoliško. Oh well...vse ni lepo in komotno v življenju, ¿a ne? 

Letos bodo že 6 let od kdaj smo bli z Rastjo v Sloveniji. Včasih odprem tisto rdečo škatlo in se čutim v moji deželi kot v letu 2006. Ker Slovenija je, in bo zmeraj bla, moja dežela. Rada bi spet šla nazaj z mojim fotoaparatom da bi slikala vse, da bi spet čutla tisto konekcijo z mojo družino. Da bi spet vidla tiste lepe gore, Ljubljanico, da bi spet pila čajček za zajtrk z Nutello in Napolitanke. Da bi šla v NUK pregledat mojo e-pošto in potem na sprehod do Ljubljanskega gradu. ¿A David še dela na Turističnem centru? ¿Me bo še kdo rekel "gospa" ko grem kupit jagode za malco? Ampak kaj je blo najčudovitno je pa bla tista noč ko smo šli gledat "Razvalina življenja". ¿Teater vzunaj med gorami? ¡To je blo pa res super! Toda ja, Slovenija je še zmeraj v mojem srcu, čeprav letos bodo bli 6 let od kod je bus prišel do tisti kot v Evropi kjer je pisalo: "Slovenija"